Zgodovina namiznega tenisa

Igra je nastala v Angliji leta 1880, ki se je igrala med zgornjimi razredi družbe. Knjige so uporabljali za mrežo na sredini mize, še dve knjigi pa sta služili za loparja. Za žogico so uporabljali golf žogico, katera se je izmenično udarjala iz ene strani mize na drugo. Omenja se tudi, da so igro razvili britanski vojaški častniki v Indiji ali Južni Afriki, ki so jo zatem prinesli s seboj.

Prvi loparji so bili pogosto kosi “pergamenta”, ki so oddajali specifičen zvok, zaradi česar je igra dobila vzdevek “wiff-waff” in kasneje “ping-pong”. Nekateri viri celo omenjajo, da naj bi prvo ime igre bilo “Gossima”. Uporaba imena “ping-pong” je bila v široki uporabi, že pred britanskim proizvajalcem  J. Jaques & Son Ltd, ki jo je 1901 tudi pričel prodavati kot blagovno znamko. Zaradi povečanega obsega proizvajalcev se je za igro pojavilo drugo ime – namizni tenis. Podobna situacija je nastala v ZDA, kjer je podjetje J. Jaques & Son Ltd prodal pravice za ime “ping-pong” podjetju Parker Brothers.

Naslednjo velika novost je priskrbel James W. Gibb, sicer britanski ljubitelj namiznega tenisa, ki je odkril t.i. “celuloid” žoge, in sicer na potovanju v ZDA leta 1901, saj je ugotovil, da je idealen za igro. Temu je sledil E.C. Goode, ki je leta 1901 izumil sodobno različico loparja z gumo na leseno rezilo. Namizni tenis je bil vedno bolj priljubljen po letu 1901, tako da so se organizirali turnirji za namizni tenis, kar je leta 1902 sledilo neuradno svetovno prvenstvo. V teh letih je bila igra prepovedana v Rusiji, saj so vladarji takrat verjeli, da ima igra negativen učinek na vid igralcev.
Leta 1921 se je v Veliki Britaniji ustanovila Namiznoteniška zveza in zatem leta 1926 še Mednarodna zveza namiznega tenisa – ITTF. London je istega leta gostil prvo uradno svetovno prvenstvo. Leta 1950 so se gumijastim listom na loparjih dodale “gobe”, kar je omogočalo uvedbo večjega spina in hitrosti žogic.
Namizni tenis je bil uveden kot olimpijski šport na olimpijskih igrah leta 1988. Po OI 2000 v Sydneyju je Mednarodna zveza za namizni tenis, sprožila številne spremembe pravil, katerih cilj je, da bi bil namizni tenis bolj gledan šport za gledalce. Zato so bile starejše 38 mm žogice uradno nadomeščena z novimi 40 mm. To je povečalo zračni upor žoge in upočasnitev igre. Nato je leta 2001 ITTF spremenil točkovni sistem tekmovanja iz 21-točkovnega na 11-točkovni sistem. To je bilo namenjeno zato, da bi igra imela hitrejši ritem in bila bolj razburljiva. ITTF je spremenil tudi pravilo o servisu, saj igralec ne sme skriti žogico pred začetnim udarcem, s čimer se hoče zmanjšati začetna prednost serviserja.
Prednosti in slabosti plastičnih žogic

Uvedba plastičnih žogic na uradnih tekmovanjih se je pričela v obdobju med 2014 in 2015.

Plastične žogice proizvajajo drugačen zvok kot celuloidne, vendar je najpomembnejša razlika v trdoti, kar plastični žogici onemogoča toliko “spina” kot pri celuloidnih žogicah.

Tudi trpežnost in kakovost plastičnih žogic je bila sprva precej slaba. Pričakovano je bilo, da bi žogica brez šiva proizvedla visoko kakovostno proizvodnjo, rešila enega od problemov celuloidnih žogic, vendar to ni bilo tako. Žogice je bilo treba iz vidika proizvodnje razdeliti v štiri kategorije, od najbolj kakovostnih žogic za tekmovanja do najnižje kakovosti za vadbo. Ker so obstajale velike razlike v kakovosti proizvodnje je bilo tako moč zaznati dvom pri uvedbi novih plastičnih žogic.

Kasneje so tovarne spremenile vrsto plastike, ki naj bi rešila te težave, kot tudi naredila žogice cenejše. Dejstvo pa je tudi, da so plastične žogice bistveno spremenile igro in jo razvile v smeri, da bi se igrale z manj “spina” in večjo hitrostjo.

Primer igralca, ki je uporabil novi material v svojo korist, je nova japonska zvezda Harimoto Tomokazu, ki se je na svetovnem prvenstvu leta 2017 prebil v četrtfinale s komaj 14 leti! S plastično žogico je tako izkoristil svoje hitre poteze brez “spina” in takoj po odboju udaril žogico z veliko močjo. Po drugi strani obrambni igralci imajo več nevšečnosti s plastičnimi žogicami, kajti oni igrajo “backspin” obrambo. Prav tako se je nevšečnost pojavila pri napadalnih igralcih iz pol razdalje. Ključno je, da žogica prihaja hitreje in imajo manj časa za reagiranje in ne morejo proizvesti toliko “spina” kot pri celuloidnih žogicah.

Plastične žogice

Na pobudo in v dogovoru z ITTF-om je leta 2013, oz. 2014 izbrana tovarna na Kitajskem pričela s proizvodnjo plastičnih žogic. To se je izkazalo za veliko novost, saj so bile nove plastične žogice izdelane v enem kosu, za razliko od celuloidnih, ki imajo šiv navzdol po sredini, kjer se povezujeta dve polobli. Kitajska proizvodnja plastičnih žogic je tako zahtevala povsem novo tehnologijo in stroje. 

Takoj se je pojavila težava, ker te žogice niso imele šiva. Obstoječi postopki testiranja pa nisto mogli natančno izmeriti ali je žogica ustrezala zahtevam po odobritvi ITTF-a. Zaradi sprememb v materialu ni bilo treba spreminjati pravil športa, vendar je bilo treba razviti nove merilne naprave. Medtem so druge tovarne začele proizvajati plastične žogice na tradicionalen način s šivom. Tako danes imamo tovarne – ne samo na Kitajskem, ki izdelujejo plastične kroglice z in brez šiva.

Zgodovina namiznega tenisa v Sloveniji
Zgodovino slovenskega namiznega tenisa lahko časovno razdelimo na štiri 4 obdobja: od začetkov leta 1924 v Murski Soboti do zadnjega svetovnega prvenstva pred drugo svetovno vojno v Kairu leta 1939, na medvojno obdobje in žrtve med športniki, na povojno obdobje v okviru takratne Jugoslavije in na samostojnost slovenskega namiznega tenisa od prvega nastopa na evropskem prvenstvu leta 1992 v Stuttgartu do danes.
Začelo se je pri Nemčevih v Murski soboti
​Namiznoteniška tekmovanja so se začela vrstiti, prvo uradno jugoslovansko prvenstvo pa je bilo leta 1930 v Murski Soboti. Slovenski igralci so dobro izkoristili prednost domačih miz, saj so zmagali v vseh kategorijah, 17-letni Janez Nemec pa je osvojil tri naslove: posamičnega, z bratom Ludvikom v dvojicah in še z Jonaševo v mešanih dvojicah. Leto kasneje je državni prvak postal tudi prvak savske (Hrvaška) in dravske (Slovenija) banovine, potem ko je moral premagati “neznance”, kot so bili Worm, Zingar in drugi. V bistvu so bili to ljubljanski dijaki (Ernest Nagy, Tone Dečman, brata Gerzinič in drugi), ki so se morali skrivati, sicer bi jih zaradi nedovoljene športne dejavnosti vrgli iz šol.
Dušan Novak (1931-1997)
Med osebnostmi, ki so zaznamovale slovenski namizni tenis, je na častnem mestu tudi Dušan Novak, dolgoletni sekretar NTZS. “Dušan Novak je poosebljenje namiznega tenisa v Sloveniji”, je bilo zapisano v obrazložitvi Bloudkove nagrade za življenjsko delo, najvišjega priznanja v slovenskem športu, ki jo je leta 1984 prejel Dušan Novak.