Zgodovina namiznega tenisa
Igra je nastala v Angliji leta 1880, ki se je igrala med zgornjimi razredi družbe. Knjige so uporabljali za mrežo na sredini mize, še dve knjigi pa sta služili za loparja. Za žogico so uporabljali golf žogico, katera se je izmenično udarjala iz ene strani mize na drugo. Omenja se tudi, da so igro razvili britanski vojaški častniki v Indiji ali Južni Afriki, ki so jo zatem prinesli s seboj.
Prvi loparji so bili pogosto kosi “pergamenta”, ki so oddajali specifičen zvok, zaradi česar je igra dobila vzdevek “wiff-waff” in kasneje “ping-pong”. Nekateri viri celo omenjajo, da naj bi prvo ime igre bilo “Gossima”. Uporaba imena “ping-pong” je bila v široki uporabi, že pred britanskim proizvajalcem J. Jaques & Son Ltd, ki jo je 1901 tudi pričel prodavati kot blagovno znamko. Zaradi povečanega obsega proizvajalcev se je za igro pojavilo drugo ime – namizni tenis. Podobna situacija je nastala v ZDA, kjer je podjetje J. Jaques & Son Ltd prodal pravice za ime “ping-pong” podjetju Parker Brothers.
Uvedba plastičnih žogic na uradnih tekmovanjih se je pričela v obdobju med 2014 in 2015.
Plastične žogice proizvajajo drugačen zvok kot celuloidne, vendar je najpomembnejša razlika v trdoti, kar plastični žogici onemogoča toliko “spina” kot pri celuloidnih žogicah.
Tudi trpežnost in kakovost plastičnih žogic je bila sprva precej slaba. Pričakovano je bilo, da bi žogica brez šiva proizvedla visoko kakovostno proizvodnjo, rešila enega od problemov celuloidnih žogic, vendar to ni bilo tako. Žogice je bilo treba iz vidika proizvodnje razdeliti v štiri kategorije, od najbolj kakovostnih žogic za tekmovanja do najnižje kakovosti za vadbo. Ker so obstajale velike razlike v kakovosti proizvodnje je bilo tako moč zaznati dvom pri uvedbi novih plastičnih žogic.
Kasneje so tovarne spremenile vrsto plastike, ki naj bi rešila te težave, kot tudi naredila žogice cenejše. Dejstvo pa je tudi, da so plastične žogice bistveno spremenile igro in jo razvile v smeri, da bi se igrale z manj “spina” in večjo hitrostjo.
Primer igralca, ki je uporabil novi material v svojo korist, je nova japonska zvezda Harimoto Tomokazu, ki se je na svetovnem prvenstvu leta 2017 prebil v četrtfinale s komaj 14 leti! S plastično žogico je tako izkoristil svoje hitre poteze brez “spina” in takoj po odboju udaril žogico z veliko močjo. Po drugi strani obrambni igralci imajo več nevšečnosti s plastičnimi žogicami, kajti oni igrajo “backspin” obrambo. Prav tako se je nevšečnost pojavila pri napadalnih igralcih iz pol razdalje. Ključno je, da žogica prihaja hitreje in imajo manj časa za reagiranje in ne morejo proizvesti toliko “spina” kot pri celuloidnih žogicah.
Na pobudo in v dogovoru z ITTF-om je leta 2013, oz. 2014 izbrana tovarna na Kitajskem pričela s proizvodnjo plastičnih žogic. To se je izkazalo za veliko novost, saj so bile nove plastične žogice izdelane v enem kosu, za razliko od celuloidnih, ki imajo šiv navzdol po sredini, kjer se povezujeta dve polobli. Kitajska proizvodnja plastičnih žogic je tako zahtevala povsem novo tehnologijo in stroje.
Takoj se je pojavila težava, ker te žogice niso imele šiva. Obstoječi postopki testiranja pa nisto mogli natančno izmeriti ali je žogica ustrezala zahtevam po odobritvi ITTF-a. Zaradi sprememb v materialu ni bilo treba spreminjati pravil športa, vendar je bilo treba razviti nove merilne naprave. Medtem so druge tovarne začele proizvajati plastične žogice na tradicionalen način s šivom. Tako danes imamo tovarne – ne samo na Kitajskem, ki izdelujejo plastične kroglice z in brez šiva.
